Po ponovnem zavzetju Čukle maja 1916 je italijanska frontna črta na rombonskem bojišču potekala iz smeri Črnelskih špic po robu Rombonskih podov do Velikega Ušja, ki so ga Italijani imenovali Romboncino. Tam je zavila proti jugu. Nato je potekala od pobočij pod koto 1992 po sedlu med Rombonom in Čuklo, čez vrh Čukle in po njenih južnih pobočjih proti dolini. Obrambo so okrepili s številnimi strojnicami in minometi. Da bi se zaščitili pred sovražnim ognjem in vremenskimi vplivi, so na položajih ali za njimi vrtali kaverne. Najvišje ležeče italijanske kaverne na rombonskem bojišču se nahajajo na pobočjih pod koto 1992 neposredno pod avstro-ogrskimi položaji. Ta točka je bila edina na pobočjih Rombona v italijanskih rokah, avstro-ogrski branilci pa so jo imenovali Hudičeve stopnice (*Teufelsstufen*).
Ko se je zima 1915/1916 prevesila v pomlad, so v IV. korpusu generala Tassonija začeli razmišljati o ponovnem poskusu zasedbe Rombona. Priprave so se začasno ustavile zaradi avstro-ogrske ofenzive na Južnem Tirolskem, kasneje pa so Italijani večjo pozornost namenili tolminskemu mostišču. Šele ko so tamkajšnji napadi spodleteli, so se zopet posvetili Rombonu. Konec avgusta 1916 je IV. korpus poveljstvu 2. armade podal predlog za napad na Rombon v prvi polovici septembra. Novi poveljnik 2. armade, general Piacentini, je z blagoslovom vrhovnega poveljstva italijanske vojske odobril akcijo. Načelnik italijanskega generalštaba Luigi Cadorna je ukazal, naj se napad izvede do začetka 7. soške bitke, da bi preprečili premeščanje avstro-ogrskih enot iz zgornjega Posočja na Kras.
Tassoni je za napad določil štiri alpinske bataljone, ki so že bili na položajih na rombonskem bojišču: Ceva, Saluzzo, Val Camonica in Borgo San Dalmazzo. Dodal jim je še alpinska bataljona Bicocca in Vestone, ki so ju v ta namen premestili s Krnskega pogorja. Okrepil je tudi topništvo, ki je bilo namenjeno podpori napada. Sicer pa sta akcijo načrtovala poveljnik sektorja Žaga general Ghersi in poveljnik rombonskega podesktorja podpolkovnik Emillio Alliney. Ghersi je za datum napada po nekaj prestavitvah določil 16. september 1916.
**Branilci Rombona**
Prva avstro-ogrska obrambna črta na Rombonu je potekala od vrha Rombona proti jugozahodu do kote 1992, ki so jo Avstrijci imenovali Mali Rombon (*Kleiner Rombon*). Položaji med tema dvema točkama so se imenovali *Hoch Rombon Stellung*. Strelski jarki so potekali prav po robu okoli 200 metrov visoke prepadne stene. Ker je bil napad iz te smeri skoraj nemogoč, je bil sistem jarkov tu preprost. Vendarle pa ne pozabimo, da so alpini le leto prej dokazali, da se da premagati tudi to oviro. Od kote 1992 se je obrambna črta v blagem konkavnem loku spustila čez Kraljišče, nato pa zavila proti zahodu do Mrtvaške glave. Ta sektor se je imenoval *Plateau Stellung*, Italijani pa so območje zaradi ruševja imenovali *Pini Mughi*. Položaji so tu potekali po razgibanem skalnatem terenu, ki ni omogočal povsem sklenjene črte, pač pa so odseke strelskih jarkov ločevale skalne stene. Jarke so speljali po robu skalnega grebena, da je bilo iz njih mogoče z rahle višine obvladovati nikogaršnjo zemljo. Tu so bili položaji nasprotnikov najdlje vsaksebi, oddaljeni kakih 300 metrov. Na Mrtvaški glavi (*Totenkuppe*) so bili najbolj naprej pomaknjeni avstro-ogrski položaji, ki jih je od italijanskih ločevalo le kakih 40 metrov. Od tu se je črta spustila proti jugu v dolino. Druga avstro-ogrska obrambna črta je potekala vzhodno od Kraljišča. Strelske jarke so varovala polja bodeče žice. Branilci so si tako v prvi črti kot v zaledju izvrtali številne moštvene kaverne, kamor so se lahko zatekli pred topniškim obstreljevanjem. Za obrambo so bile ključnega pomena strojnice. Zanje so pripravili položaje na ugodnih točkah, s katerih je bilo možno pokrivati dostope do jarkov in prostor pred njimi. Strojnični položaji so bili deloma izkopani v strelskih jarkih, deloma pa kavernirani. Minometi kalibrov 9, 15, 22 in 28 cm so bili nekoliko za prvo črto, navadno zakriti za skalami pred sovražnikovimi pogledi in ognjem. Branilci so imeli na položajih tudi dva Škodina gorska topa M. 15 kalibra 7,5 cm. Prvi, imenovan Seppl, se je nahajal v kaverni na koti 1992. Drugi, imenovan Michl, je bil bolj v zaledju na Kraljišču.
Položaje med Rombonom in Ravelnikom so branili večinoma pripadniki mostarskega 4. bosansko-hercegovskega pehotnega polka (BHIR4) iz sestava 27. gorske brigade 93. pehotne divizije. Rombon je branilo pet stotnij njegovega I. in II. bataljona. Med vrhom Rombona in koto 1992 je bila razporejena 2. stotnija nadporočnika Tschernutha. Položaje od kote 1992 do vključno Mrtvaške glave sta zasedali 1. stotnija nadporočnika Mazurana in 4. stotnija poročnika Mitrovića. Pod Mrtvaško glavo je bila 5. stotnija nadporočnika Schwingschakla. Za njimi v rezervi je bila 3. stotnija, ki jo je vodil nadporočnik Kohn. Na samem vrhu Rombona je bila polovica 13. visokogorske stotnije (HGbKp 13) ljubljanskega 27. domobranskega pehotnega polka (LIR27), ki je edina ostala na soškem bojišču, ko so njen matični polk premestili na Južno Tirolsko. Druga polovica je bila v rezervi na koti 1313. Stotniji, posebej izurjeni za bojevanje v visokogorju, je poveljeval stotnik Ivan Rojnik. Vsem enotam med Rombonom in Ravelnikom je poveljeval podpolkovnik Leo Kuchynka. Kuchynka si je v dogovoru s poveljstvom divizije priskrbel topniško podporo celotnega odseka. Ob morebitnem italijanskem napadu bi lahko zaprosil za močan in učinkovit zaporni ogenj po vseh možnih dostopih, tudi v primeru slabe vidljivosti. Topovi in havbice so bili razporejeni po okoliških vzpetinah, zlasti na Svinjaku, Kozjem bregu in Javorščku. Njihov ogenj so lahko usmerjali z opazovalnic na Rombonu, Svinjaku in Javorščku.
2 Comments
Baba zbud se, Azitromicin je postu😍😍
[1/5]
**Italijanski načrti spomladi 1916**
Po ponovnem zavzetju Čukle maja 1916 je italijanska frontna črta na rombonskem bojišču potekala iz smeri Črnelskih špic po robu Rombonskih podov do Velikega Ušja, ki so ga Italijani imenovali Romboncino. Tam je zavila proti jugu. Nato je potekala od pobočij pod koto 1992 po sedlu med Rombonom in Čuklo, čez vrh Čukle in po njenih južnih pobočjih proti dolini. Obrambo so okrepili s številnimi strojnicami in minometi. Da bi se zaščitili pred sovražnim ognjem in vremenskimi vplivi, so na položajih ali za njimi vrtali kaverne. Najvišje ležeče italijanske kaverne na rombonskem bojišču se nahajajo na pobočjih pod koto 1992 neposredno pod avstro-ogrskimi položaji. Ta točka je bila edina na pobočjih Rombona v italijanskih rokah, avstro-ogrski branilci pa so jo imenovali Hudičeve stopnice (*Teufelsstufen*).
Ko se je zima 1915/1916 prevesila v pomlad, so v IV. korpusu generala Tassonija začeli razmišljati o ponovnem poskusu zasedbe Rombona. Priprave so se začasno ustavile zaradi avstro-ogrske ofenzive na Južnem Tirolskem, kasneje pa so Italijani večjo pozornost namenili tolminskemu mostišču. Šele ko so tamkajšnji napadi spodleteli, so se zopet posvetili Rombonu. Konec avgusta 1916 je IV. korpus poveljstvu 2. armade podal predlog za napad na Rombon v prvi polovici septembra. Novi poveljnik 2. armade, general Piacentini, je z blagoslovom vrhovnega poveljstva italijanske vojske odobril akcijo. Načelnik italijanskega generalštaba Luigi Cadorna je ukazal, naj se napad izvede do začetka 7. soške bitke, da bi preprečili premeščanje avstro-ogrskih enot iz zgornjega Posočja na Kras.
Tassoni je za napad določil štiri alpinske bataljone, ki so že bili na položajih na rombonskem bojišču: Ceva, Saluzzo, Val Camonica in Borgo San Dalmazzo. Dodal jim je še alpinska bataljona Bicocca in Vestone, ki so ju v ta namen premestili s Krnskega pogorja. Okrepil je tudi topništvo, ki je bilo namenjeno podpori napada. Sicer pa sta akcijo načrtovala poveljnik sektorja Žaga general Ghersi in poveljnik rombonskega podesktorja podpolkovnik Emillio Alliney. Ghersi je za datum napada po nekaj prestavitvah določil 16. september 1916.
**Branilci Rombona**
Prva avstro-ogrska obrambna črta na Rombonu je potekala od vrha Rombona proti jugozahodu do kote 1992, ki so jo Avstrijci imenovali Mali Rombon (*Kleiner Rombon*). Položaji med tema dvema točkama so se imenovali *Hoch Rombon Stellung*. Strelski jarki so potekali prav po robu okoli 200 metrov visoke prepadne stene. Ker je bil napad iz te smeri skoraj nemogoč, je bil sistem jarkov tu preprost. Vendarle pa ne pozabimo, da so alpini le leto prej dokazali, da se da premagati tudi to oviro. Od kote 1992 se je obrambna črta v blagem konkavnem loku spustila čez Kraljišče, nato pa zavila proti zahodu do Mrtvaške glave. Ta sektor se je imenoval *Plateau Stellung*, Italijani pa so območje zaradi ruševja imenovali *Pini Mughi*. Položaji so tu potekali po razgibanem skalnatem terenu, ki ni omogočal povsem sklenjene črte, pač pa so odseke strelskih jarkov ločevale skalne stene. Jarke so speljali po robu skalnega grebena, da je bilo iz njih mogoče z rahle višine obvladovati nikogaršnjo zemljo. Tu so bili položaji nasprotnikov najdlje vsaksebi, oddaljeni kakih 300 metrov. Na Mrtvaški glavi (*Totenkuppe*) so bili najbolj naprej pomaknjeni avstro-ogrski položaji, ki jih je od italijanskih ločevalo le kakih 40 metrov. Od tu se je črta spustila proti jugu v dolino. Druga avstro-ogrska obrambna črta je potekala vzhodno od Kraljišča. Strelske jarke so varovala polja bodeče žice. Branilci so si tako v prvi črti kot v zaledju izvrtali številne moštvene kaverne, kamor so se lahko zatekli pred topniškim obstreljevanjem. Za obrambo so bile ključnega pomena strojnice. Zanje so pripravili položaje na ugodnih točkah, s katerih je bilo možno pokrivati dostope do jarkov in prostor pred njimi. Strojnični položaji so bili deloma izkopani v strelskih jarkih, deloma pa kavernirani. Minometi kalibrov 9, 15, 22 in 28 cm so bili nekoliko za prvo črto, navadno zakriti za skalami pred sovražnikovimi pogledi in ognjem. Branilci so imeli na položajih tudi dva Škodina gorska topa M. 15 kalibra 7,5 cm. Prvi, imenovan Seppl, se je nahajal v kaverni na koti 1992. Drugi, imenovan Michl, je bil bolj v zaledju na Kraljišču.
Položaje med Rombonom in Ravelnikom so branili večinoma pripadniki mostarskega 4. bosansko-hercegovskega pehotnega polka (BHIR4) iz sestava 27. gorske brigade 93. pehotne divizije. Rombon je branilo pet stotnij njegovega I. in II. bataljona. Med vrhom Rombona in koto 1992 je bila razporejena 2. stotnija nadporočnika Tschernutha. Položaje od kote 1992 do vključno Mrtvaške glave sta zasedali 1. stotnija nadporočnika Mazurana in 4. stotnija poročnika Mitrovića. Pod Mrtvaško glavo je bila 5. stotnija nadporočnika Schwingschakla. Za njimi v rezervi je bila 3. stotnija, ki jo je vodil nadporočnik Kohn. Na samem vrhu Rombona je bila polovica 13. visokogorske stotnije (HGbKp 13) ljubljanskega 27. domobranskega pehotnega polka (LIR27), ki je edina ostala na soškem bojišču, ko so njen matični polk premestili na Južno Tirolsko. Druga polovica je bila v rezervi na koti 1313. Stotniji, posebej izurjeni za bojevanje v visokogorju, je poveljeval stotnik Ivan Rojnik. Vsem enotam med Rombonom in Ravelnikom je poveljeval podpolkovnik Leo Kuchynka. Kuchynka si je v dogovoru s poveljstvom divizije priskrbel topniško podporo celotnega odseka. Ob morebitnem italijanskem napadu bi lahko zaprosil za močan in učinkovit zaporni ogenj po vseh možnih dostopih, tudi v primeru slabe vidljivosti. Topovi in havbice so bili razporejeni po okoliških vzpetinah, zlasti na Svinjaku, Kozjem bregu in Javorščku. Njihov ogenj so lahko usmerjali z opazovalnic na Rombonu, Svinjaku in Javorščku.